Nov naslov, staro opozorilo Mestna hiša v Limogesu je stala sto štirideset let. Preživela je dve svetovni vojni, ni pa preživela sobotnega popoldneva protestov. Najprej nekaj hišnega reda. Moj Substack ima od danes svoj pravi naslov: bostjanmzupancic.substack.co…. Stare povezave še delujejo in vas bodo same pripeljale na novega. Esej Upor pred očetom sem ta teden še enkrat pregledal in izčistil; kdor ga je bral v prvi različici, bo našel isto misel, le v čistejši obleki. Zdaj k stvari. Draginja je resnična in jeza zaradi nje upravičena. Toda draginja pojasni protest, ne pa požgov. Madridski upokojenci imajo več razlogov za jezo kot milanski dijaki, pa ne zažigajo ničesar. Požigalci so večinoma stari petnajst, šestnajst let. Zakaj? Razlaga ima dve polovici. Prva je psihoanalitična: kdor nikoli ni srečal očetovega »ne« (Lacan mu pravi le Nom-du-Père, Ime-Očeta), ostane v prededipalnem položaju in na frustracijo ne odgovori z argumentom, temveč s trmo. Druga je kemična: DDT in njegovi nasledniki, ksenoestrogeni (tuji estrogeni), že od leta 1945 ovirajo maskulinizacijo moškega zarodka, škoda pa se prenaša iz roda v rod. Oboje sem zapisal v Prvi od suhih krav (2009) in v Tembatsu (2011). Takrat sem napovedal »prededipalne revolte brez idej«. Zdaj jih gledamo vsako soboto. V zgodovini je laboratorij čas. bostjanmzupancic.substack.co…